Meniji včasih presenetijo, SSKJ tudi

Pri Zlati ladjici v centru prestolnice. So že hoteli napisati karfjola, pa se jim je verjetno zazdelo, da bo z "i" bolj prav. Pa ni. Karfiola bi bilo prav v hrvaščini.

Presenečeno pa ugotovim, da bi bilo "karfijola" prav v slovenščini. Še dobro, da nisem šla stavit, ker bi vse stavila na cvetačo.

Kakšen zares si?

Zbode me v oko pred vsakim filmom Liff-a, ko se po platnu rolajo sponzorji. Nekam čudno razpotegnjen je. Kar malo jezna postanem, ker če bi z mojim logotipom kaj tekega naredili, bi že davno urgirala in uredila, da zadevo popravijo. Res se mi zdi čudno, da ostaja tak že ves čas festivala. Vzamem kontra stališče: Potem pa mogoče ni z logotipom nič narobe?

Pogledam na njihovo spletno stran in se začudim. Narobe je prav! Čudno razpotegnjen logotip je tudi tam. Očitno tak torej je. Ok... In kaj je avtor hotel povedati? Kaj mi logotip sporoča?

Mogoče to, da je skrito bistvo (id) doma sproščenost. Da je doma lahko po domače. Pa me ne prepriča. Moti me. Pa nisem edina. V kinu je še ena naglas rekla: Lej, kolk se jim je logo razvlekel.

Pogledam še v natisnjen Program in urnik filmov Liff-a. Tam je logotip lepo poravnan in v drugi tipografiji.

Epilog: Če bi jaz dopoldan hodila okoli blond, popoldan rjavolasa, zvečer pa spet blond in zjutraj rjavolasa, bi si ljudje mislili, da z mano nekaj ni v redu. Z logotipom, ki je obraz blagovne znamke, je isto. Če se v istem času v različnih medijih pojavljajo različni logotipi istega podjetja, to ni ok za blagovno znamko. Za tako, ki prodaja dizajnerske izdelke in storitve, pa je takšna dizajnerska šlamparija enostavno nedopustna.

P.S.: Tekmovanje za najgrši logotip se odvija tukaj: http://howlowcanyourlogo.com/gallery/#date/1 (link via Jan Trost)

Tu smo zaradi vas

Potrošnik to malokrat začuti. Pa bi moral zelo pogosto, če ne vedno, ko kaj kupuje. Vsaj pri tistih, ki si želijo, da bi se vrnil. Sploh zdaj, ko se kupuje manj in je vsaka stranka dragocena.

En tak samozadostni odnos, ki me je jezil, sem izkusila z Elektro Ljubljana. Noben dopis in pogovarjanje po telefonu ni pomagalo, naredili so po svoje.

A nekatera podjetja plavajo nad to samozadostnostjo. Z enim takim sem imela virtualno bližnje srečanje danes. Gen-I ponuja cenejšo elektriko. Že kakšen mesec gledam gigant plakate, a se ne morem spraviti raziskovati. Zamenjava ponudnika je zagotovo strašno komplicirana in vzame veliko časa.

Danes pa me prime in grem na splet in v štirih minutah vse opravim. Če pri kakšni postavki ne razumeš, kaj hočejo od tebe, se ti odpre fotografija računa, kjer je natančno označeno, katero številko moraš prepisati. Ponudijo se tudi, da oni uredijo plačilo preko trajnika. Če se ti kje zatakne (kar je zaradi nazornih slikic praktično nemogoče), te čakajo na brezplačni telefonski številki. Po oddaji dobiš na mejl sporočilo, da boš v kratkem prejel dva izvoda pogodbe, ki ju podpišeš in vrneš v kuverti z že plačano poštnino.

Fokus na človeka/potrošnika je temelj za uspeh.

Bajka @: http://www.pocenielektrika.si/Obrazci/ZbiranjePodatkovGO.aspx

Večni DA

Piči letajo v oglaševalske agencije veliko večkrat kot ptiči. Kakšno veliko podjetje razpošlje brief (opis naloge) malemu morju oglaševalskih agencij in čaka. Večina agencij se loti dela - ker če ne kupiš srečke, ne moreš zadeti, ane. Potem pošljejo svoje rešitve in stiskajo pesti. Včasih se zgodijo tudi prezentacije ideje v živo. Eden zmaga in dobi naročilo. Izbira je največkrat odvisna od denarja, ne od ideje. Kajti vodstvo gleda na stroške, seveda, ne na to, kaj je dobro in prav za blagovno znamko.

Dogaja se tudi, da nihče ne zmaga. Naročnik si ogleda vse prispelo, potem pa ugotovi, da pač nima denarja za oglasno akcijo. Da mogoče drugič. Oglaševalske agencije debelo pogoltnejo slino. In ne rečejo nič. Slovenija je majhna, nikomur se ne smeš zameriti. Koliko časa in denarja gre v agencijah za piče? Bolje, da se ne ve. In kje izgubo notri prinesejo, ker jo morajo, saj imajo ljudi na plači? Pri ostalih projektih, verjetno. Morda so zato cene njihovih storitev tako visoke?

Politiko pičev je treba definirati. Anarhijo so se že trudili razrešiti na Slovenski oglaševalski zbornici, pa jih mi uspelo. Ampak saj ni tako zakomplicirano. Recimo: naročnik lahko povabi 3 oglaševalske agencije oz. ustvarjalce po lastnem izboru, zmagovelec dobi projekt, ostala dva pa denarno odškodnino.

Oglaševalci imamo dve možnosti. Lahko dahnemo ustrežljivi DA, ali pa tak eleganten NE: http://supernicestudio.com/rfp/ (link via Matej Vajda).

Naj živi BTL oglaševanje!

(izložba zavarovalnice Assicurazioni Generali v Benetkah)

Še dobro, da sredstev za oglaševanje ni več na pretek. Zato smo se iz klasike tvoglasradiogigant premaknili tudi do medijev pod črto (below the line - BTL). Takšni načini komuniciranja pritegnejo pozornost in omogočijo interaktivnost in pristen stik z blagovno znamko, pa še ciljno skupino lažje ujamemo.

Tale posrečena oblika oglaševanja, ki so jo na Markovem trgu v Benetkah, po stilu fotografije sodeč, izvedli že pred več desetletji, je primer BTL oglaševanja. Medij: lačni golobi. Sredstva, vložena v oglaševanje so skrajno pičla: ptičja piča. Sporočilo o blagovni znamki zavarovalnice Assicurazioni Generali se je zagotovo prenašalo od ust do ust ter prek fotografij. V tistem času, ko tovrstnega kreativnega oglaševanja še niso bili vajeni, pa sploh. Veliko bolj opazno in zapomnljivo kot marsikateri drag oglas v medijih nad črto (above the line - ATL).

Če bi se kaj takega zgodilo danes, bi ljudje za kanal širjenja dogodka zagotovo uporabili tudi Facebook, blog, MMS, SMS in/ali telefonski klic. Vest o dogodku bi se tako kot blisk raznesla po celi državi (a i šire, and wider).

Kaj je lepšega za oglaševalca kot to, da ljudje zastonj in z veseljem delajo zanj! Le nekaj finega si je treba izmisliti, pa je.

Smrtonosne opice

Opice, ki prinašajo smrt? Prvič slišim, a Unicef že ve, saj je prisoten po vsem svetu in pozna lokalne posebnosti.

Zato: Prispevaj 12 € in omogoči cepljenje 10-ih otrok proti smrtonosnim opicam. Morda pa jih lahko zavaruješ pred zanje smrtonosnimi picami, ker (še) niso vajeni zahodnjaške hrane?

Š kot Šlamparsko.

Dodana vrednost

Voda prestopi bregove in zalije glavni trg. Mestne oblasti trg do nadaljnjega zaprejo ter se besno lotijo načrtovanja in odpravljanja vodenega stanja. Trgovinice, restavracije in bari zaklenejo svoja vrata, saj zaradi zapore ni nobenih ljudi na spregled. Stanje označijo za nekaj groznega in ljudi z zaporo obvarujejo pred morebitnimi nevarnostmi. Za vsak slučaj, če bi komu spodrsnil in bi se opotekel in bi se zmočil in bi… že kaj. In itak se ne spodobi imeti vode na glavnem trgu.

Voda prestopi bregove in zalije glavni trg. Mestne oblasti postavijo po njem klopi. Eno za drugo in tako ustvarijo nekakšen mostič. Nič posebnega, ravno toliko, da je. Za tiste, ki želijo občudovati neobičajno moker obraz mesta, a ne od preblizu. Trgovinice, restavracije in bari so odprti in polni zadovoljnih, bosonogih ljudi, ki jim strežejo brezhibno urejeni natakarji v gumijastih škornjih. Ljudje z zavihanimi hlačnicami in čevlji v rokah uživajo.

V Benetkah so, kajčeštaklemamo, sprejeli stanje in ga obrnili sebi v prid. Gostinci so sporočali, da je vse v najlepšem redu, v živo igrana klasična glasba tudi. Nobene panike. Sporočilo sprejeto. Mladi seveda, pa tudi starejši ljudje in tisti iz višjih slojev so capljali po vodi, pili kavo, fotografirali, opazovali. Nekaj prvinsko sproščenega jim je žarelo iz oči. To, kar se v običajnem privzdignjenem blišču beneškega vsakdana redko opazi.

S turisti preplavljene poplavljene Benetke so dokaz, da je dodana vrednost lahko marsikaj. Celo kaj, kar se običajno razume kot odvzem vrednosti. Tako so uspeli tudi v družbi Avis, ko so sporočali, da so sicer drugi najboljši v branži, ampak se pa zato bolj trudijo. Do takrat se nihče pri zdravi pameti ni glasno hvalil, da je drugi, to bi bil odvzem vrednosti. Z drugačnim pogledom pa se je njihova slabost spremenila v dodano vrednost.

S kreativnim pogledom in samozavestnim nastopom je marsikaj mogoče.

Novi akvari in terari v Mariboru

Zgornja slika je danes zaokrožila po Facebook-u. In vsi (ampak res vsi) se zgražajo, kakšen *** (vstavi poljubno žaljivko) da je mariborski župan, ker še pisati ne zna. Novi akvari in terari je vendar narobe!

Vem, da Franc Kangler vsake toliko kakšno lovsko izstreli. Ampak v tem primeru besede resnično težko pripišemo njegovim neposrečenim biserom. Proces delanja oglasov je namreč kompleksen in vpleta številne ljudi. Slovnične napake bi težko neopaženo prešle številne filtre procesa. Najprej se copywriter – snovalec sporočil (1) oglas izmisli, nato gre izsnovano do oblikovalca (2), oblikovan oglas pa naprej do pripravljavca za tisk (3). Delo koordinira vodja projekta (4). Različne faze dela (od ideje do oglasa) odhajajo v potrditev k naročniku (5). Običajno je tako, da se s temi rečmi direktor (v našem primeru župan) (6) ne ukvarja, gre pa narejeno njemu v vednost. Nemalokrat naročnik kaže oglas naokrog sodelavcem, včasih tudi sorodnikom in sprašuje za mnenje (7, 8, 9). Nazadnje gre oglas h tiskarju (10). Mimo vsaj desetih ljudi slovnična napaka enostavno ne more. Vsaj tako očitna ne.

Razen, če so vsi vpleteni pristali na igro cesarjevih novih oblačil in si niso upali. Ali pa, če vsi vpleteni Franca res ne marajo in so bili zavestno tiho in so tako pomagali še eni cvetkasti izjavi priti v tragikomično zgodovino.

Jaz pa mislim, da so se tako napisane besede pojavile na oglas zavestno in nalašč. Slovnično je resda narobe, narečno pa je prav. Svetlobni pano (citylight) je množični medij, ki nagovarja lokalno občinstvo. Ker nagovarja meščane Maribora, menim, da ni z narečnim besedjem nič narobe. Zdi se mi simpatično. O mariborskem akvariju in terariju se govori in govori se o Francu Kanglerju. Brezplačna predvolilna propaganda. Dobro zanj.